Je bela kocka padla?

Danes smo priča pojavu vzporedne realnosti svetovnega spleta, v vizualni umetnosti prihajajo vse bolj v ospredje tridimenzionalna dela, predvsem interaktivna, tista realna pa tudi virtualna. Kje je torej danes mesto klasičnih dvodimenzionalnih del, štafelajnih slik, grafičnih listov …?

Z naslovom želimo nekako opisati kakšen je bil občutek, ko smo vstopili v londonsko spletno galerijo moderne in sodobne umetnosti White cube (www.whitecube.com), ki v svoji kar dobri interaktivni izvedbi govori o nečem drugem kot je govorila bela kocka v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Govori o brezprostorni logiki Matrice (Matrix), čeprav podzavestno, saj prezentira predvsem moderna dela. Od tod asociacija na matrico, klasično umetniško grafiko in njen pomen danes.

V prostorih Tobačne tovarne so junija 2005 odprli 50. grafični bienale Osemnajst razstav – umetniški vodja bienala je bil dr. Jure Mikuž. Aktivnosti so se začele že s simpozijem v decembru 2004, aprila 2005 pa je časnik Delo objavil članek Jelke Šutej Adamič z naslovom Kaj je grafika danes? (Šutej Adamič, 2005), ki je bilo temeljno vprašanje bienala in hkrati tudi povod za razmislek in to pisanje.

Če gremo po vrsti: Jean Francis Lyotard v preprosti knjigi Postmoderna za začetnike pravi: »Postmoderni umetnik ali pisatelj je v položaju filozofa: tekst, ki ga piše, oziroma delo, ki ga dokončuje, načeloma ne nastaja na osnovi že uveljavljenih pravil in o njem ni mogoče soditi s pomočjo neke določene sodbe, z aplikacijo znanih kategorij na ta tekst ali delo.« (Lyotard, 2004, str. 24) In nas zanimajo ravno relacije označevalec – označenec – referent, v času »novih« medijev, predvsem sočasne »realnosti« interneta.

In če se zopet vrnemo na klasično grafiko: »Koncept je priložnosten: v času postmodernističnega permisivnega gesla ‘anything goes’, ki ob zanikanju estetskih in vrednostnih kriterijev upošteva le še osebno odločitev kustosov in trgovcev in njihovo zlorabljanje (politične, ideološke in tržne) moči, in v času, ko se pod pojmom grafike pojavljajo vse mogoče reproduktivne tehnike, ki se še kar množijo, se bodo na enem mestu srečali tisti strokovnjaki, ki vedo, kaj grafika je in kaj ni, in tudi to, kaj naj bi bila danes umetnost. Če bi sam dobil svoje vabilo, bi verjetno okleval, ali naj se nanj odzovem.«(Šutej Adamič, 2005), pravi Mikuž o konceptu jubilejnega bienala. Ljubljanski grafični bienale je res tisti, ki je po besedah Mikuža, v časih najhujših napetosti hladne vojne združeval pod isto streho dela ustvarjalcev iz ZDA, zahodne Evrope, Sovjetske zveze in Kitajske, pozneje pa še dežel tretjega sveta. Njegovi izčrpni katalogi so nepogrešljiv pregled svetovne grafike po drugi svetovni vojni in si zato na svetovni ravni zasluži svoje mesto. Konec koncev je Ljubljana tudi pojem, ki v svetu tako ljubiteljev kot tudi poznavalcev, predstavlja asociacijo na grafiko. Vendar se kljub vsemu zdi, da gre predvsem za tradicijo, ki pa ji sodobnost in angažiranost nekako polzi med valji. Tudi Mikuževa trditev o zanikanju estetike in podrejanje institucionalizmu in trgu postmodernih del, ni povsem na mestu. Janez Strehovec (Strehovec, 2003, str. 9-10) namreč ugotavlja, da smo sodobniki premestitev umetnosti iz institucionaliziranih sistemov na področje diskurza, koncepta, raziskovanja… In nadaljuje: »Razumljivo je, da s temi stvarmi nima veliko početi tradicionalistični akademizem, branjen s tako okostenelimi institucijami kot so (srednje)evropske univerze …« (prav tam)

Ob vprašanjih pomena klasične grafike ne mislimo samo na grafični list, ampak tudi na klasično štafelajno sliko (tisto z evklidskim prostorom), ki po našem mnenju danes, v času kanibalističnega kapitalizma (Bernard, Gržinić, Kocijančič, Lozar, Muhovič, Strehovec, 2004, str. 15-33) preprosto ne zdrži več. Gledalec reagira na tista dela, katera lahko sam vodi, dopolnjuje, spreminja, se v njih giblje, jih bere iz vseh mogočih strani in če še malenkostno pretiravamo: vse to iz domače zofe. Publike v galeriji ni tudi zato, ker je na svetovnem spletu, kjer lahko absorbira originalna(!) dela domačih in tujih sodobnih ustvarjalcev. Če je ciljno publiko v kapitalskem smislu znotraj razstavišča sploh smiselno definirati.

Pravo nasprotje grafični signaturi je na primer pojav copyleft (www.artservis.org) – nova licenca za zaščito avtorskih pravic, tako imenovane licence odprtih vsebin (Open Content Licence). Regulacije zaščite Copyright naj ne bi zadoščale potrebam ustvarjalcev in uporabnikov v informacijski družbi, še več: kratene naj bi  bile tudi njihove pravice. Copyleft pomeni prosto uporabo avtorskega dela, saj predvideva odpoved materialnim avtorskim pravicam in prosto uporabo avtorskega dela pod pogojem, da so vse predelave in spremembe avtorskega dela podvržene enakemu načelu proste uporabe. Ko je Copy left nekoliko zatonil, se je dodobra uveljavil Creative Commons (http://creativecommons.si/)

Zanimivo je tudi dejstvo, da na vseh razstavah sodobne umetnosti s težo, kot sta denimo Beneški bienale ali pa Documenta, vedno bolj prihajajo v ospredje tista dela, ki imajo kaj skupnega z interaktivnostjo. Tu ne gre samo za virtualni prostor, ampak za kakršnokoli likovno delo v katerega gledalec vstopi, fizično ali virtualno. Tako sta grafika in slikarstvo nekako v senci ali pa se tako kot v šestdesetih selita na svoje robove in stene ter tako ustvarjata ambiente in site specific objekte, ki pa so zopet »domena« tridimenzionalnega. Ko Tomaž Brejc piše o kuratorjih, pravi tudi, da so priznali »moč in vpliv vizualne tehnologije, vzeli na znanje »posvetni«, blagovni in potrošni status umetnin (video, instalacije, internet), ukinili statični, komorni tip razstave ter svoje bienale, trienale, festivale locirali v socialno območje intelektualne in zabavne industrije, kulturnega turizma, medijskega trženja. Spektakelska funkcija umetniškega dela – ne glede na to, kako fascinantno izgleda ali sploh ne izgleda – je tako preglasila eksistencialno in metafizično izkušnjo. Namesto ekspresije imamo opraviti z informacijo in namesto forme z medijsko manipulacijo.« (Brejc, 2000, str. 44-45) Torej. Je manipuliran gledalec ali umetnik? Je vse napisano samo  domena oz. odsev kuratorske produkcije in je šele tisto kar je izven te mašinerije prava umetnost? Ali pa ravno vsa ta mašinerija govori kje je umetnost?

Ljubljanski grafični bienale 2005

Odzivi so bili različni. Na vratih Tivolskega gradu, mi je slovenski grafik Boge Dimovski ob koncu pogovora dejal: »Ja saj potem je pa ta razstava ravno pravšnja za vas.« in z nasmehom dodal: »Ja kar pa ni klasika je pa anarhija, ane?!« Nekaj dni po odprtju, se je v Delu pojavil članek Komu je bienale sploh namenjen? očitno zaskrbljenega Branka Suhya: »…Z zamenjavo vodstva in koncepta so nastali mnogi strokovni nesporazumi. Pomešalo se je vse od industrijske grafike do grafičnega oblikovanja in originalne grafike. Na račun eksperimenta so zapravili znano kakovost in kontinuiteto stroke… Bienale je postal v nekem pogledu kiparska instalacija, kar je v nasprotju s specifičnostjo medija.« (Suhy, 2005)

Na Bienalu je najbolj ostro, po mojem mnenju, zarezal Anglež indijskega porekla Anish Kapoor z delom Rana (Wound), ki odpira ravno relacijo grafika – kiparstvo. Na aluminijast podstavek je postavil 320 listov papirja. Skozi vseh 320 listov pa je bila lasersko vrezana »rana«, luknja. Ob koncu spremnega lista je pisalo: »Skulptura? Ja, in hkrati tridimenzionalna grafika.«

In še več je bilo takih del v Tobačni, od videov do instalacij, ki so kazala, da gre tudi grafika čez meje tehnologije in “formalizma” v modernem smislu.

O vprašanjih in dilemah na našo temo je spregovorila tudi ustvarjalka in raziskovalka s področja novih medijev iz Filozofskega inštituta ZRC SAZU Dr. Marina Gržinić.

Zanima me vaše mnenje, kot avtorica in raziskovalka, kakšen pomen dajejo umetnosti človekovi “podaljški”? Zdi se, da imajo avtorji nemalokrat fetišistični odnos do njih.

Marina Grzinić: Zadeva s podaljški v umetnosti je v povezavi s tehnologijo. Nekako velja, da je tehnologija in ne estetika, ne glede kako jo definiramo, pač tista, ki določa, kje se nahajamo z umetnostjo. Odnos je zares fetišističen, a obstajajo projekti, ki zadeve obrnejo na glavo in povejo, zakaj ves ta fetišizem.

Odlično se vidi  razvoj podobe in spremembe tehnologiziranega časa in prostora, če recimo razmišljamo o umetnosti gibljivih slik, tu spada tudi fotografija… Tehnologija je omogočila vse bolj prefinjen postopek čiščenja podobe, napake, smeti so z računalnikom izginile s podobe…

Zakaj pa prihaja do vse večjega števila likovnih del, ki so trodimenzionalna oz. imajo že kako opraviti z interaktivnostjo gledalca?

Marina Grzinić: To je v povezavi z neko konceptualnostjo, ko je prostor iz galerije prenesen v samo notranjost dela. Delo postane površina in globina hkrati. Zadeva interaktivnosti gledalca pa je v povezavi z dejstvom, da si delo želi prisvojiti še en parameter več, ne samo prostor, čas, informacijo, temveč tudi  telesnost gledalca. To je tudi v povezavi z neko klasifikacijo, ki pove, da so umetniška dela najprej nastala s kontingenco (slučaj),  potem incidenco (dogodek) in na koncu koincidenco, ki povezuje incidenco, dogodek s prostorom naokoli… zadeva gledalca je zadeva koincidence….

Sprememba pa je tudi v tem, da je s tehnologijo umetnik izgubil totalno kontrolo nad delom in je tako gledalec postal neka vrsta tehnologije oz. podaljšek dela, in ne samo zadeva percepcije … !!!

Zaključek

Namen tega pisanja je bil predvsem razjasniti razmerja med posameznimi disciplinami sodobne likovne umetnosti, se vprašati, če meje med njimi sploh stojijo, kakšno vlogo ima pri nastajanju del tehnologija in kakšno pri prezentaciji konzument oz. njegovo telo. Trdimo lahko, da je močno prisotna difuzija v disciplinarnem smislu in konceptualni pristop k vsebini in prezentaciji vizualnih del. Čeprav sprva tako postranske vsebine – ob iskanju bistva umetniškega dela in umetnosti nasploh oz. pojava, ki ga tako imenujemo, se zdi najpomembnejše sporočilo (message) – so tehnikalije in umeščanje tako močno pogojene s sporočilnostjo in konec koncev tudi s tem »kje se nahajamo z umetnostjo«. Da bomo zaključek še nekoliko bolj “odprli”, objavljamo še pogovor z Igorjem Štromajerjem na našo temo.

Zaključek št. 2. Pogovor z Igorjem Štromajerjem

Kje je torej smisel in mesto klasičnih grafičnih in slikarskih del? Smo priča njihovi selitvi čez rob ali njihovemu propadu? Kakšna je vloga gledalca danes? Je bela kocka res padla?

Igor Štromajer: To vprašanje v bistvu nekako ni zame, ker se s klasičnimi dvodimenzionalnimi deli, štafelajnimi slikami in grafičnimi listi ne ukvarjam, tako da bi za natančen odgovor na to vprašanje morali vprašati nekoga, ki je bolj doma na tem področju. Moje področje je intimna interaktivna mobilna gverilska komunikacijska umetnost, ne pa zvrsti, ki jih vi naštevate.

Seveda pa sem prepričan, da s klasičnimi dvodimenzionalnimi deli, štafelajnimi slikami in grafičnimi listi ni prav nič narobe, ne propadajo, njihovo mesto je tam, kjer je bilo tudi do zdaj, še vedno funkcionirajo in bodo tudi vnaprej. Posamezne zvrsti vizualnih umetnosti se namreč med seboj ne izključujejo in ne ukinjajo, temveč se dopolnjujejo in prav lepo sobivajo. Gre namreč za paralelne svetove, mnogokrat prepletene, kjer nova  umetnostna zvrst ne uniči prejšnje. Tako elektronska glasba ni uničila analogne, film in video nista in ne moreta uničiti teatra, digitalna medmrežna umetnost pa ne slikarstva. In to je dobro, saj tako dobivamo samo še večje izrazno bogastvo, ne pa uniformirane eno-vrstne umetnosti. Umetnost namreč ne sme biti vezana na tehnologijo, temveč na vsebino, vsebina pa je lahko zelo sodobna v katerikoli tehnologiji (v kateremkoli mediju in katerikoli umetnosti zvrsti). Kdor danes zavrača klasična dvodimenzionalna dela, štafelajne slike in grafične liste, pozablja na zgodovino umetnosti, tudi sodobno in recentno, ki je odprla mnoga zanimiva vprašanja, s katerimi se umetniki se danes ukvarjajo. Umetnost se namreč ni začela z novimi mediji, svetovnim spletom, tridimenzionalnimi deli in interaktivnimi in virtualna deli, ampak je sodobna umetnost samo kontinuiteta človekovega raziskovanja, ki je potekalo skozi vsa obdobja. Napačno je torej misliti, da se svet začne z mano in da je tisto, kar je bilo pred mano, že zastarelo.

Morda sem bil premalo konkreten z vprašanjem. Ne gre za to da bi favoriziral kakšno umetniško zvrst ali pa da bi bil vaš fan. Rad bi samo mnenje na hipotezo, da se danes gledalec raje obdregne ob kos, v katerega lahko stopi, fizično ali virtualno, kot pa ob moderno sliko. Po mojem mnenju je moderna slika danes premalo, da bi privabila gledalca. Zanimajo pa me mnenja avtorjev, ki se ukvarjajo z “novimi” mediji in tistih, ki delajo “klasiko”.

Igor Štromajer: Pravzaprav sem s svojim prejšnjim odgovorom nekako odgovoril tudi na to vašo tezo. Tudi slika (moderna slika, kot pravite vi) je lahko danes popolnoma dovolj, da privabi gledalca. Slika se namreč po svoji umetniškosti v ničemer ne razlikuje od interaktivne instalacije (kot ljudje tudi še vedno beremo knjige – knjig nismo nehali brati, ko se je pojavil film, čeprav nam tudi film pripoveduje zgodbe). Po svetu sem videl odlične mlade umetnike, ki se  ukvarjajo s – tehnično – zelo klasičnimi slikami, vendar je vsebina teh slik tista, ki šteje (ali pa ne šteje). Velike galerije sodobnih umetnosti konstantno predstavljajo mlade slikarje, ki so provokativni, sodobni in zelo uspešni, tovrstna umetnost tudi povsem zadovoljivo privablja gledalce.

Čeprav je hecno, da sem se zdaj znašel v vlogi branitelja klasične slike. Hočem reči samo to, da medij sam zase se ne določa umetniškosti, kvalitete in stopnje sodobnosti nekega  umetniškega projekta.

Sploh pa ni naloga sodobne umetnosti ta, da bi privabljala gledalca. Nasprotno: sodobna umetnost gledalca provocira, ga muči, izkorišča in z njim manipulira. To so izredno pozitivne kvalitete sodobne umetnosti, saj se ta vendar ne ukvarja več z lepoto in estetskimi vprašanji, ampak s političnimi, družbenimi, socialnimi in ekonomskimi. Glede tega pa je povsem vseeno, kakšna izrazna sredstva uporablja. Večino sicer res sodobna (digitalna), a tudi analogna so povsem uporabna. Sodobna računalniška tehnologija je lahko sicer privlačna, vendar jo za privabljanje gledalcev veliko bolje uporablja in obvlada industrija zabave, ki se uspešneje ukvarja s privabljanjem gledalcev. Sodobna umetnost pa mora gledalca odbijati, ne privabljati – v to trdno verjamem.

Bibliografija

Art servis. Pridobljeno v maju 2005, iz http://www.artservis.org/.
Bernard, E., Gržinić, M., Kocijančič, G., Lozar, R., Muhovič, J., Strehovec, J. (2004). Arte-fakt?. Likovne besede, 67, 68., str. 15-33.
BREJC, T. (2000). Kuratorji in globalna umetnost v leru. Ampak. 1, 2, 44-45.
Lyotard, J., F. (2004). Postmoderna za začetnike. Ljubljana: Analecta. Str. 24.
Strehovec, J. (2003). Umetnost interneta. Ljubljana: Zbirka Koda, Študentska založba. Str. 9-10.
Šutej, A., J., (04. 04. 2005), Kaj je grafika danes, Delo.
Rupnik, D., (09.07.2005), Intervju po elektronski pošti z Igorjem Štromajerjem, neobjavljeno.
Rupnik, D., (25.08.2005), Intervju po elektronski pošti z Dr. Marino Gržinić, neobjavljeno.
Suhy, B., (24.06.2005), Komu je bienale sploh namenjen?, Delo.
White cube. Pridobljeno v maju 2005, iz http://www.whitecube.com/.