Kot 360

Najobičajnejša stvar na katero pomisli mimoidoči ob besedi umetnost, je nekaj lepega, slika, kip. Morda Sončnice, morda Poljub. Vendar. Lepa je Barbie in lepa je mama. Pa si nista niti malo podobni. Kaj je torej tisto kar je lepo?

Včasih so imeli v trgovini vrč. Danes jih imajo sto. Torej lahko izbiramo med njimi in si izberemo najljubšega. Iz tega lahko sklepamo, da se je naš odnos do vrča spremenil. In podobno se je zgodilo z vsemi stvarmi. V pradavnini so vrč častili, danes bi rekli, da jim je bil umetnost. Iz njega so tudi pili. Ubili so več muh na en mah.

Nedolgo tega smo se srečali na ulici, danes se lahko srečamo kar na internetu. Kupovali smo v Gradcu in Trstu. Tja smo se peljali. Danes kupujemo v Ameriki, čeprav tam še nismo bili. Kupujemo na internetu. Ta nam je blizu. Tudi ko smo na ulici. Predvsem pa je pomembno, da kupujemo.

Umetniki so še pred nekaj leti izdelovali takšne umetnine, da jih ni nihče razumel. Pomembna jim je bila predvsem oblika. Forma so ji rekli. Te forme so razstavljali v belih prostorih. Galerijah. O svojem delu niso želeli govoriti. Opevali so jih galeristi. In ko je postalo nerazumevanje nevzdržno, je prišel nov čas. Umetniki so se začeli truditi, da bi bilo njihovo delo razumljeno. Delajo kar na cesti, cerkvi, polju, trgu, morju. Pomemben jim je postal pomen, bolj kot oblika. Pomembno jim je kaj delajo in ne toliko kako. V svoje delo vključujejo ljudi. Mimoidoče. Vabijo jih k dejavnosti, pogovarjajo so se z njimi in tako je njihovo delo postalo angažirano. Socialno. Družbeno. In to je lepo. Tu ni plašnikov. Tu je kot 360.

v: Razstavišče 360. Mladinski center Velenje, 2006
[COBISS.SI-ID 229172992]