Naslov: Predstavitev

Uvod k spletni izdaji

Projekt Naslov: Predstavitev, ki je nastal leta 2006, je bil namenjen za galerijo Media Nox v Mariboru. Zaradi organizacijskih težav galerije pa je projekt žal ostal zgolj v tekstovni obliki. Kljub vsemu pa je tekstovni del, delovni zvezek, ki je izšel ob tej priložnosti, tudi bistven del projekta, zato ga v celoti objavljam tudi na tej spletni strani.


Kdor ima željo po delovnem zvezku Naslov: Predstavitev v fizični obliki, naj napiše sporočilo na info at rupnik.net.

Naslov: Predstavitev

Dobro je kdaj pa kdaj pogledati iz distance kaj sploh počnemo. Termin bele kocke iz šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je pomenil nevtralni, skorajda sveti prostor visoke umetnosti, danes v času »novih« tehnologij in angažirane umetnosti pa nima več teže. Predvsem zato, ker se umetnost dogaja tam, kjer se neka področja ponovno spajajo skupaj.

Kot paralele beli kocki lahko danes razumemo internetne, virtualne, vzporedne svetove, kjer ni dneva ne noči, kjer so prostranstva neskončna…

Domen Rupnik

Postopek:

Ko slišimo besedo umetnik, navadno pomislimo na stereotip ekscentričnega človeka, ki v svojem ateljeju, odtrgan od sveta, nekaj slika. Tega pa tako ali tako nihče ne razume. Ne ukvarja se z ljudmi, nikoli ni urejen, oblači se nadvse čudno. Nosi klobuk, umazane hlače in prastare čevlje.

Današnji ustvarjalec je nekoliko drugačen. Spominja na japija s prenosnikom v roki, v srajci in zlikani obleki. Tudi ukvarja se s podobnimi stvarmi. Hodi na sestanke, skrbi za mreženje, išče sofinanciranja, nenehno sledi tehnologiji in razvoju. Ukvarja se s socialo, ekologijo, komunikacijo, poslovanjem, organizacijo, birokracijo, poučevanjem in trgovino. Čaka prave poteze, prave razpise, ki mu »narekujejo« kaj in kdaj naj plasira v javnost. Zbira reference. Poznati mora konkurenco in biti dober pogajalec.

Kaj vse mora storiti, da lahko nekje nekaj predstavi? Išče prostore in ponudbe, pošilja prošnje in vloge, piše koncepte, zbira material, išče sponzorstvo in donatorstvo, razmišlja o delu in končni umestitvi, pogovarja se s tiskarji, tehniki in galeristi. Usklajuje datume in ure. Predvsem mora biti fleksibilen in iznajdljiv.

Postavitev z naslovom Naslov: Predstavitev prikazuje delček nuje in vsakdanjih opravil, ki ob uresničevanju različnih projektov polnijo ustvarjalčev rokovnik – delovni zvezek.

Hana Repše

Beseda kustosa:

Mladi umetnik Domen Rupnik tokrat gostuje v galeriji Media nox Mladinskega kulturnega centra Maribor z multimedijskim, večpomenskim projektom Naslov: Predstavitev, kjer na interaktiven način polemizira o problematiki umetnostne ustvarjalnosti v zmeraj širšem okviru novomedijskih orodij in interdisciplinarnih sredstev, iščoč lastno identiteto v družbenem okolju, ki zmeraj bolj posega v intimnost posameznika. Računalnik, medmrežje, mobilna telefonija in druga telekomunikacijska sredstva, snemalne naprave vseh vrst ipd. so postali bistveni dejavniki sodobne družbe, ki jih lahko umetnostni ustvarjalec bodisi ignorira bodisi uporabi kot sredstva lastnega izražanja in komuniciranja, a ne nazadnje tudi kot orožje kritike in upora. Domen Rupnik angažirano sprejema izzive novih medijev, tako da skuša čim bolj razširiti spekter svojega delovanja, vključujoč klasične likovne tehnike, fotografijo, video, računalnik in druga digitalna orodja, dopolnjujoč ga tudi z besedno umetnostjo in teorijo iz raznih interdisciplinarnih področij. Umetniško delo pomeni zanj nedovršno dejanje, ki se po “lansiranju” prilagaja različnim realnim ali virtualnim okoljem oziroma medijem in dopušča celo poseganje vase, v smislu interaktivnega dopolnjevanja ali izmenjave izkustev. Kljub temu pa se avtor ne želi “alienirati” od svojega “produkta”, marveč nasprotno, hoče ohraniti z njim stike, da bi lahko komuniciral z njegovimi uporabniki in tako pridobival koristne povratne informacije. Podobno je koncipirana tudi pričujoča predstavitev, saj gre za neko vrsto simboličnega, multimedijskega, interaktivnega avtoportreta. Predstavitev spremlja delovni zvezek z namenom postati “…živ, interaktivni umetniški priročnik”, pri čemer so obiskovalci – uporabniki povabljeni k izpolnjevanju rokovnika v smislu dnevnika ustvarjalne osebnosti. Domen Rupnik torej vzpodbuja obiskovalce, naj se zazrejo tako vanj kot vase, kar je še posebej razvidno iz potujoče instalacije Not.si, v okviru še trajajočega projekta Razstavišče 360°, ki jo je koncipiral z Lucijanom Joštom. Ko se opazovalec zazre skozi vitrino premičnega razstavnega paviljončka, nepričakovano uzre sebe in okolico, kot bi bil sam razstavljen v notranjosti (not si). V sodobni družbi tako postajamo neke vrste interaktivni displej, dostopen ne le pozvanim, marveč tudi nepozvanim uporabnikom, prepuščeni na milost in nemilost volji politično-ekonomskega sistema, v katerem je umetniškim ustvarjalcem čedalje težje preživeti.

Mario Berdič, kustos

DR.zip, 1980 KB:

Če je ena od značilnosti sodobne umetnosti kontekstualizacija kot pravi Igor Zabel, potem tudi lastne podobe ne moremo več dojemati kot avtoportret v smislu tradicionalne štafelajne slike, temveč jo mislimo in čutimo širše. Gre za konglomerat aspektov identitete danes, ki jo lahko dojemamo kot manipulativno medijsko podobo, kot potrošniško – kapitalistični fetiš tako v marksističnem kot v freudovskem smislu, kot bivajočo v več realnostih hkrati, kot kiborg.

Lastnosti lastnega kiborgovstva uvidimo z distance, ko opazujemo naše obnašanje na mobilnih telefonih, med srfanjem po svetovnem spletu in med delom za osebnim računalnikom. Komunikacija oz. odnosi med ljudmi so se modificirali predvsem v tem smislu, da se manjšajo potrebe po »realnem« srečevanju, pogovoru, druženju… Druženje se dogaja na forumih, skupinskih listah in t.i. video, avdio in tekstualnih konferencah. V tem kontekstu, se naša identifikacija projicira na kurzor računalniške miške, naši udi pa funkcionirajo preko podaljškov in umesnikov.

Kot pravi Tomaž Brejc, podobe dojemamo šele preko medijskih podob, v katere lahko virtualno vstopamo, se po njih sprehajamo in z njimi manipuliramo. Za tovrstna dela pa velja tudi manipulacija s časom, saj gledalec določa dolžino in potek videa, slike, zvoka, možne so repeticije…

Delo DR.zip, 1980 KB na nek način, skozi interaktivni video in animacijo, problematizira sodobno identifikacijo, prezentiranje in percipiranje lastne podobe. Na vprašanja ne odgovarja, temveč jih gledalcu postavlja na način lasten mediju – skozi pozicijo projicirane identifikacije gledalca.

Domen Rupnik

Kot 360:

Najobičajnejša stvar na katero pomisli mimoidoči ob besedi umetnost, je nekaj lepega, slika, kip. Morda Sončnice, morda Poljub. Vendar. Lepa je Barbie in lepa je mama. Pa si nista niti malo podobni. Kaj je torej tisto kar je lepo?

Včasih so imeli v trgovini vrč. Danes jih imajo sto. Torej lahko izbiramo med njimi in si izberemo najljubšega. Iz tega lahko sklepamo, da se je naš odnos do vrča spremenil. In podobno se je zgodilo z vsemi stvarmi. V pradavnini so vrč častili, danes bi rekli, da jim je bil umetnost. Iz njega so tudi pili. Ubili so več muh na en mah.

Nedolgo tega smo se srečali na ulici, danes se lahko srečamo kar na internetu. Kupovali smo v Gradcu in Trstu. Tja smo se peljali. Danes kupujemo v Ameriki, čeprav tam še nismo bili. Kupujemo na internetu. Ta nam je blizu. Tudi ko smo na ulici. Predvsem pa je pomembno, da kupujemo.

Umetniki so še pred nekaj leti izdelovali takšne umetnine, da jih ni nihče razumel. Pomembna jim je bila predvsem oblika. Forma so ji rekli. Te forme so razstavljali v belih prostorih. Galerijah. O svojem delu niso želeli govoriti. Opevali so jih galeristi. In ko je postalo nerazumevanje nevzdržno, je prišel nov čas. Umetniki so se začeli truditi, da bi bilo njihovo delo razumljeno. Delajo kar na cesti, cerkvi, polju, trgu, morju. Pomemben jim je postal pomen, bolj kot oblika. Pomembno jim je kaj delajo in ne toliko kako. V svoje delo vključujejo ljudi. Mimoidoče. Vabijo jih k dejavnosti, pogovarjajo so se z njimi in tako je njihovo delo postalo angažirano. Socialno. Družbeno. In to je lepo. Tu ni plašnikov. Tu je kot 360.

Domen Rupnik

Pogovori:

Marko Pogačnik: Likovna umetnost omogoča komunikacijo na slikovni ravni, kar je veliko bolj celovita komunikacija kot razumski jezik, kakršnega uporablja pisna beseda.

Jiri Kočica: …umetnost kot ustvarjanje, kot vez med izkušnjo naše eksistence in našega vedenja ter hkrati jezika te izkušnje, omogoča vzpostavitev vezi s svetom na ravni občutenja.

Dušan Mandič: Namreč šele s predstavitvijo lastnega dela je možno formirati neko teoretsko in praktično stališče o likovni situaciji in družbi v kateri se nahajaš. Brez te izkušnje si nekako obsojen na iluzijo o svoji poziciji…

Dušan Zidar: Pomembnost vprašanja in odgovarjanja se mi zdita nekako tako, kot »kondicija« posameznika, da je vedno na preži, vedno v realnosti, da določa vlogo svojega početja.

Oto Rimele: Služiti človeški kreativni volji razumem kot odgovorno dejanje, saj gre za udejanjanje neznanega.

Domen Rupnik, Misli iz pogovorov z ustvarjalci o vprašanju Zakaj delate likovno umetnost? iz leta 2000 in 2005.

Igor Štromajer: Sploh pa ni naloga sodobne umetnosti ta, da bi privabljala gledalca. Nasprotno: sodobna umetnost gledalca provocira, ga muči, izkorišča in z njim manipulira. To so izredno pozitivne kvalitete sodobne umetnosti, saj se ta vendar ne ukvarja več z lepoto in estetskimi vprašanji, ampak s političnimi, družbenimi, socialnimi in ekonomskimi.

Domen Rupnik, (09.07.2005), Intervju po elektronski pošti z Igorjem Štromajerjem.

Dno lonca konkretno pokrij z oljem:

Zmehčaj 4 čebule in 4 pisane paprike. Dodaj 2 olupljena paradižnika in 2 korenčka. Če so doma še malancani in por, kar v lonec z njimi. Med dušenjem dodaj veliko petršilja. 3 stroke česna in lovorov list. Kasneje dodaj še zeleno in veliko žlico rdeče paprike. Priporoča se šarfni feferon, vendar po želji. Tako pripravljeni zelenjavi dodaš 1 do 2 kili (konzervi) belega fižola – skupaj z vodo v kateri je vložen (kuhan). Vmes popiješ rahlo bevando in počakaš, da PASULJ zavre. Za konec ga še sfriziraj z žlico prežgane moke, zmešaj, že diši, serviraj pa šele drugi dan, če ti le uspe zadržati sline…

Lucijan Jošt