not.si

Projekt not.si je nastal v sodelovanju z Lucijanom Joštom in Hano Repše za specifične lokacije, kjer je bilo pozicionirano Razstvaišče 360: Maribor, Velenje in Celovec. Projekt je sestavljala tako spletna stran kot tudi postavitev v realnem prostoru.

Kroženje med miniaturnimi prostori

/…/ Domen Rupnik (1980) in Lucijan Jošt (1978) sta z realno-virtualnim projektom prekinila pogled v notranjost razstavišča in izpostavila le napis www.not.si, ki je odpiral skupni virtualni prostor. Umetnika sta preizkušala odnos med pomensko večplastnim vizualnim sporočilom (ne gre spregledati njegove humorne ravni) in njegovim referentom – v ta namen ustvarjeno spletno stranjo. Razstavišče je le fizični nosilec sporočanja, ki pričakuje potenco radovednosti in spremembo gledalca v uporabnika. V postavitvi v velenjski galeriji sta vzpostavljeno logiko soprostorja prekinila in hkrati predstavila oba možna pogleda. /…/

Petra Kapš

Kapš, P., (2006). Kroženje med miniaturnimi prostori, Večer, Kultura, 16.9.2006.

Ogled projekta v večji velikosti je možen tukaj.

Obrat v labirintu realnosti

V času medijskega podobotvorja, simulacij in simulakrov, podaljškov in vmesnikov, virtualnega in razširjenega, mislimo, čutimo in gledamo realnost precej drugače, parcialno. Nasičeni, navidezno nepovezani podatki, po eni strani povzročajo imunost na stvari po drugi strani pa jih absorbiramo, zato podzavestno vplivajo na izbiro le teh. Kot posledica se pojavi tudi ignoranca do nekaterih dražljajev, predvsem tistih, ki od nas zahtevajo prevelik miselni napor. Koliko mimoidočih dejansko opazi Razstavišče 360?
Nenavadno razstavišče sredi ulice deluje na en način kot izložba, ki navadno ponuja prodajni artikel, ta pa pričakuje nek odnos, drugačen pogled mimoidočega, saj artikel v razstavišču p(r)odaja koncept, ki pa ga ni moč kupiti.

Na tej ulici se verjetno tudi ne oziramo in ne sprašujemo kaj je v naslednji, sosednji ali pa vzporedni. Gre za podoben pojav na katerega opozarja Brejc, ko govori o percepciji štafelajne slike danes, ki jo dojamemo le še skozi medijsko podobo.

Z nastankom interneta, ki sega v 60. leta, mobilne telefonije in videa, se je modificirala celotna fenomenologija sveta, stvari, odnosov, komuniciranja… Pojavili so se novi prostori, oblike srečevanj in pogovorov, pojavil se je nov preoblikovan, prilagojen jezik. Polnijo se blogi, šušljajo e-klepetalnice, brnijo pekači, pretaka se glasba, film in programska oprema.

Analogijo lahko iščemo v temah tostranstva in onostranstva v (post)religioznem smislu. Na nek način gre za antično temo o zemeljskem in nebesnem, o racionalnem in iracionalnem, o dionizičnem in apoliničnem, le da tu skušamo govoriti o obratu med realnim in vzporednim realnim.

Kaj se je zgodilo z ulico in kaj se dogaja v interakciji ulice in spletne ulice? Kako splet vpliva na tlakovano ulico in kako grafitirana fasada vpliva na splet? Kako vdreti v banko in kako v e-banko? Kako je stisniti roko, na spletu spoznanega e-prijatelja in kako znancu dopovedati, da se tam na spletu tudi e-dogaja?

Tovrstna vprašanja zastavlja projekt, ki s termoreflektirajočim zaslonom izpostavlja tisto dvojnost realnega polja, ki razstavišče spremeni v hibrid spletne in ulične resničnosti. Podnevi reflektira ulico, ponoči pa omogoča skorajda voajerski pogled na drugo stran, na drugi del projekta, na splet. Tam na spletu, tam kjer vedno sveti, kjer ni dneva in noči, pa se obiskovalec ulovi v virtualni ulici, ki mu ponuja, poleg refleksije ustvarjalcev, možnost zapisati svojo izkušnjo obrata v labirintu.

Hana Repše