Ra(k)don, ko(t)da: umetnost

Ra(k)don je premišljena postavitev ready-made predmetov, ki s svojim sistemom pomenov kot celota v prostoru komunicirajo z gledalcem in odpira vprašanja problematike radioaktivnosti v domačem in delovnem okolju, o bolezni sodobnega časa – raku, o našem odnosu do načinov zdravljenja in do samega sebe. Namen postavitve ni razreševanje teh vprašanj, ampak prikaz notranje razdvojenosti človeka, ki je tudi z razvojem individualnosti prišel do degeneracije.

Razstavišče Vetrinjski, Vetrinjski dvor, Maribor, 8. 5. – 22. 5. 2015.

 

IZGUBLJANJE TRDNIH TAL POD NOGAMI

V besedilu z naslovom »Biofilozofija za 21. stoletje« iz leta 2005 Eugene Thacker poziva k ukvarjanju z alternativmimi oblikami življenja. Polživo, živemu podobno, kot-da-živo, anorgansko, anonimno, umetno, nedefinirano, tehnološko itd. življenje je pričelo zanimati sodobne filozofe in teoretike. Če se je po Thackerju dosedanja filozofija biologije ukvarjala s konceptom življenja, veljavnim za vse čase, z njegovimi univerzalnimi karakteristikami torej, pa naj se biofilozofija osredotoči raje na njegove pozabljene, zamolčane in mejne momente. Thacker nas usmerja k mnoštvu življenj, ki so bila prej spregledana in zapostavljena, na neznano, neizrekljivo, odsotno središče življenja, kot so mikroorganizmi, inteligenca jat in rojev, bio-poti, pametni prah, pametne množice, mrežne vojne itd. Skupaj z drugimi misleci (med njimi so Agamben, Negri, Massumi idr.) se Thacker vključuje v nedavni obrat od paradigme uma, jezika, teksta in kulture k paradigmi, ki poudarja pomen življenja, telesa, materialnosti, življenjskih izkušenj, biopolitike in ekologije.

Kaj je ne-življenje, kaj je še-ne-življenje, ne-samo-življenje, so vprašanja, ki se jih dotika Thacker v svojem besedilu, mi pa bi lahko dodali, da se s tem navezuje tudi na splošno prepustnost v sodobnem svetu, v katerem ni več mogoče govoriti o trdno določenih mejah posameznih disciplin, področij, institucij, konceptov, vrednot itd. Tudi umetnosti ni več mogoče razumeti kot izdelane estetske artefakte, ki so razstavljeni v belih galerijskih kockah in namenjeni tihi kontemplaciji. Sodobna umetnost je po zgledu zgodovinskih umetniških avantgard z začetka dvajsetega stoletja in kasnejših neoavantgard izstopila iz ukvarjanja s samo seboj ter s svojo lastno formo, kot so to počeli prevladujoči tokovi modernizma, ter pričela iskati poti, da bi se približala svetu, življenju. Problemi, s katerimi se sedaj ukvarja, segajo onkraj nje same in tradicionalnih konceptov estetike. Tudi projekt Ra(k)don izhaja iz zanikanja modernizma in vzvišenosti modernističnega umetnika. Je projekt postestetske umetnosti, ki se vrača nazaj k življenju, k vsakdanjiku, k družbenim temam. Ne le, da se Domen Rupnik sam navezuje na koncept življenjske umetnosti (lifelike art) Allana Kaprowa iz 50. in 60. let, ki si je na sledi zgodovinskih umetniških avantgard umetnost prizadeval približati (vsakdanjemu) življenju in jo razumeti širše kot prejšnji, na umetnost kot estetske objekte vezani koncepti, temveč ta že razširjeni koncept umetnosti Rupnik še razširja v smeri ozaveščanja in družbene angažiranosti. Umetniški projekt (med drugim) postane tudi sredstvo za ozaveščanje ljudi. Prevzema funkcijo, ki je druga področja, zadolžena za to, na primer znanost, politika, množični mediji, niso opravila ali pa so to storila pomanjkljivo. Njena funkcija tako ni le estetska, presega namreč zaprtost v zgolj ta segment človekovega izražanja ter delovanja in si zadaja tudi vlogo, da opozarja na stvari, ki so namerno ali nenamerno potisnjene ob stran (ali tudi preinterpretirane) zaradi političnih in ekonomskih razlogov. Pri projektu Ra(k)don gre namreč za konkretno ozadje izmerjenih rekordnih vrednosti radona v prostorih Osnovne šole Črni Vrh nad Idrijo od oktobra 2013 dalje. Radon je radioaktivni plin, ki nastaja kot eden od produktov v uranovem razpadnem nizu. V 3,8 dneva njegova koncentracija razpade na polovično vrednost in če ne bi imel stalnega izvora, bi v nadaljnjih razpolovnih dobah razpadel na zelo nizko raven. Njegovi kratkoživi razpadni produkti, kovine, pa predstavljajo veliko nevarnost za zdravje, saj vezani na prašne delce vstopajo v pljuča, kjer lahko poškodujejo pljučno tkivo. Radon je takoj za kajenjem drugi najpogostejši vzrok za nastanek raka na pljučih. Zaradi tega je umrla tudi avtorjeva mama, dolgoletna učiteljica na omenjeni šoli. Ob vprašanju sanacije šole so med seboj trčili interesi lokalne skupnosti, šole, države, stroke in ljudi, tako da se je sanacija vlekla mesece in mesece, njeni rezultati pa še zmeraj niso jasni.

Toda družbeni angažma projekta ni edini nagovor, ki ga ta ponudi; je le eno od možnih branj, eden od možnih prerezov instalacije, ki je dobro vpisana v galerijski prostor, ki s svojo polodprtostjo in navzven obrnjenimi prostori že sam učinkuje kot prostor prerezov. Pred seboj nimamo celovitosti oziroma zaokroženosti neke celote, temveč različne prereze teme.

Nagovor obiskovalca v galeriji tako ni neposreden poziv k družbenemu angažmaju, temveč je ta nagovor nežen, celo liričen; v ozadju je mogoče slutiti trepetanje človekove usode. Obiskovalcu so ponujeni različni pogledi, različne izhodiščne točke za vstop v temo, in sam izbira, na katere se bo bolj osredotočil. Na eni strani so razstavljeni skorajda intimni predmeti iz območja alternativnega zdravljenja, v njih je upanje in zaupanje v njihovo naravno moč in pomoč, po drugi strani pa so predenj s svojo surovo prisotnostjo že izdelanega, dejstvenega položeni objekti iz znanstvenega sveta (bodisi medicinskega bodisi radiološkega).

Največji stalni izvor radona je v tleh, na površje prihaja prek razpok iz globljih delov zemeljske skorje. Drugi izvor radona v stavbah pa so primesi v gradbenem materialu, iz katerega so bile predvsem v okolici rudnikov v Idriji in na Žirovskem Vrhu zgrajene hiše. Izkazuje se, da Zemlja tudi s pozicije človeka na njej nikakor ni statična, ne predstavlja nekakšne samoumevne trdnosti pod našimi nogami. Nikakor nismo z nogami trdno na tleh in s silo gravitacije pripeti v to na videz statično snov. Skozi razpoke v kamninah pronica nevarni radon in se kopiči v naših bivalnih okoljih. Izkazuje se, da je navidezna trdnost tal dejansko prepustna, plinasta, zračna. Tla ne morejo biti Arhimedova točka, temveč tudi tam velja Heraklitovo načelo »panta rei«. Vse je v stalnem gibanju, spreminjanju in prehajanju. Tla so še kako živa (ne le v za nas dobrodejnem smislu, ki ga izrablja kmetijstvo), na njih in v njih potekajo aktivnosti (aktivnost označuje tudi število jeder, ki razpadejo v enoti časa, enota za aktivnost je Bq (becquerel), ki še kako vplivajo na naša življenja. Okoli nas in v nas se ves čas odvija mnoštvo življenj, polživljenj, kot-da-življenj, nejasnih, neantropomorfnih življenj, ki so obenem lahko že smrt; njihove eksistence so instantne, vznikajo in ugašajo, eksplodirajo in izginejo. Vse te aktivnosti, vsi ti procesi potekajo zunaj naših oči in onstran naših čutov, a še kako učinkujejo na nas.

Dr. Maja Murnik