Permakulturna

Vse kar smo potrebovali za življenje, smo si naredili sami

Že tretjič je mojo pozornost, malo pred osmo zjutraj, pritegnil zvok, pravzaprav hrup. Spominjal je na žaganje drevesa. Zelo glasno. Ko sem našel izvor, sem zagledal starejšega gospoda z očali, kako čisti padlo jesensko listje na dvorišču pred svojo hišo, ki stoji sredi mesta. Z bencinskim sesalcem. V tej mestni četrti so bile najbrž včasih kmetije. Gospod je imel po moji oceni kakšnih petinsedemdeset let.

Kar me je pri vsem zmotilo ni bil hrup. Bilo je nalaganje padlega jesenskega listja v rjavo posodo za biološke odpadke. Ali ni prav ta gospod ali pa njegov oče, morda prav na tem mestu včasih grabil listje, padlo iz istega drevesa in ga nalagal na kompostni kup?
Naši predniki so gojili uravnotežen odnos do zemlje in Zemlje. Nekaj so dali in nekaj dobili. Preprosta ekonomija vsake tradicionalne kmetije je bila samozadostna. Funkcionirala je tudi blagovna menjava. Razvoj tržnega gospodarstva pa je pripeljal do hrupa o katerem govorim zgoraj. Dejavnost se je razslojila na področja in panoge, tržni sistem je prepričal še tako zvestega kmetovalca, da mora kupiti sesalec za jesensko listje, plačati najem za biološko posodo, jo napolniti z padlim jesenskim listjem in kupiti gnojilo za rože, saj  zelenjavo tako ali tako kupi v veleblagovnici. Ne glede na sezono. To je tisti sistem, v katerem se je danes zalomilo, zaradi česar je nastala svetovna gospodarska kriza.

»Odraščal sem v majhnem kraju v Tasmaniji. Vse kar smo potrebovali za življenje, smo si naredili sami. Sami smo izdelovali čevlje in kovinska orodja. Lovili smo ribe, pridelovali hrano in pekli kruh. V svoji okolici nisem poznal niti enega človeka, ki bi opravljal samo eno vrsto dejavnosti ali kakršnokoli delo, ki bi ga lahko imenovali poklic. Vsak je delal več stvari.« (B. Mollison, 1994) Tako se začne predgovor Billa Mollisona v Uvodu v permakulturo. Podobno zgodbo bi najbrž lahko povedala vsaka naša prababica. Najbrž bi se je, če bi dobro pomislil, spomnil tudi petinsedemdesetletni gospod, ki je pospravljal listje. Bill Mollison je gospod, ki sta mu bila tržni sistem in agrikultura izziva za iskanje alternative. Našel jo je s skrbnim opazovanjem in preučevanjem ekosistemov avstralskih pragozdov. Poimenoval jo je permanentna agrikultura (trajno kmetijstvo) oz. krajše permakultura.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je iz Mollisonovega raziskovanja razvilo permakulturno gibanje. Temelji na načelih, ki so jih naši predniki pred uvedbo agrikulture že poznali, dodaja pa še nove tehnološke dosežke in spoznanja, ki ne posegajo v uravnoteženost človeka in narave. “Cilj je ustvariti ekološka okolja, ki bi lahko ekonomsko preživela, ki bi sama krila svoje potrebe, ki ne bi bila izkoriščevalska in ki bi bila na ta način uravnotežena na daljši rok.” (B. Mollison, 1994)

Mollison na podlagi dolgoletnih raziskovanj in povezovanj področij kot so arhitektura, biologija, poljedelstvo, gozdarstvo, živinoreja, ekologija, sociologija … predlaga številna odgovorna dejanja: ločevanje odpadkov, kompostiranje, uporaba sive vode za izplakovanje stranišč, uporaba deževnice za zalivanje, pridelovanje hrane tudi v stanovanjih, kupovanje hrane neposredno od proizvajalcev (kmetov), souporaba avtomobilov, naravna izolacija stavb (ovjča volna, trstika, celuloza, lesno vlaknene plošče, pluta, konoplja), uporaba starih sort rastlin, ki ne potrebujejo škropiv, naravna škropiva (iz breze, vrbe, kopriv…), nabiranje divje hrane (gobe, regrad, bezeg, kostanj, koprive …), sajenje užitnih plezalk namesto senčil na oknih, gradnja zelenih streh (kjer lahko rastejo trave, homulnice, grmičevje, drevesa), uporaba solarnih celic in drugih obnovljivih virov … Permakultura pa ni samo skrb za okolje, temveč je kompleksno zasnovan sistem, ki skozi skrbna načrtovanja mikro in makro ekosistemov,  povezuje vsa področja našega življenja, jih dopolnjuje in osmišlja. Kot tak pa seveda zahteva tudi prevpraševanje o našem odnosu do narave, potrošništva in sočloveka.

Vedenje o permakulturi se širi tudi pri nas. Aktualno je še posebej danes. Cilj širjenja pa je vzpostaviti odgovoren, sodoben trajnostni način kulture bivanja. Permakultura je raziskovanje in odkrivanje. Permakulturni učitelj Janez Božič opozarja: »permakultura vam bo spremenila način življenja.«
 

Literatura:

B. Mollison, Uvod v permakulturo, Društvo Kortina, Ljubljana: 1994.
D. Cortese, Divja hrana 2, ČZD Kmečki glas d.o.o., Ljubljana: 2008.