Stik z umetnostjo

Pričujoči članek je nekakšen plod razmišljanja o polju in pojmu umetnosti, predvsem o sodobnem Slovenskem slikarstvu (od leta 80 do danes). O Umetnosti in umetnosti, o modernizmu in postmoderni, o novi podobi in sublimnem, o sceni in življenju. Srečevanja in pogovori z različnimi ustvarjalci pa tudi s strokovnjaki znotraj umetnostnih institucij privedejo do uvida, da gre za odprt pojem, za trajanje v času in prostoru. Definicija ni mogoča. Traja pač. V času in prostoru. Skrivnostno. Ampak, zakaj?

Osemdeseta in devetdeseta leta, obdobje postmodernizma

 »… sedemdeseta so bila ključno obdobje, v katerem je modernizem izživel svoj poslednji izvorni utrip in se po sredi desetletja predal različnim oblikam postmodernizma – utrujenost konceptualne umetnosti, ikonoklazem minimalizma, rigidnost formalizma in ideološki obup in nemoč, ki odmevajo poraz levic in nastop desnega vala v evropski in ameriški politiki ter družbenih strukturah, polom institucionalnega »realnega socializma«, energetska kriza in novi nacionalizem, vsa ta raznovrstna znamenja napovedujejo umik umetnosti iz območja družbene pozornosti«, (Brejc, 1989).
Nove poglede v ustvarjanju začnejo umetniki že sredi sedemdesetih. Tak prelom, ki zaznamuje odločilni odmik od dotedanje umetniške prakse ter napoveduje razvoj sodobnega slovenskega slikarstva v osmem desetletju je, tako pravi Andrej Medved (letošnji nagrajenec Prešernovega sklada za zbirko pesmi Hiperion), razstava, ki jo je leta 1976 pripravil Tomaž Brejc v Moderni galeriji v Ljubljani. Predstavili so se: Tomo Podgornik, Tugo Šušnik in Andraž Šalamun.
Drugi prelom je pojav nove figuralike v delih Marušiča, Jeraja in Eriča konec sedmega desetletja. Tako se začne v slovenskem prostoru »nova podoba«, tako imenovana nuova immagine. Njen vodilni predstavnik je Živko Marušič, sledijo mu Erič, Jeraj, Slak, Krašovec in drugi. V devetdesetih pa Brejc v slovensko slikarstvo vpelje pojem sublimnega slikarstva. Prehod k sublimnem pa bistveno določata Gustav Gnamuš in Herman Gvardjančič. Sledi jima najmlajša generacija slikarjev, predstavljenih tudi na razstavi Izkušnja predmeta v Moderni galeriji leta 1989. Zavezani so sublimnosti in romanticizmu: Sandi Červek, Marjan Gumilar, Zdenka Žido, Mojca Oblak, Dušan Fišer, Aleksij Kobal, Mojca Osojnik, Zvonka Šimčič, Robert Lozar in Majda Skrinar. Sočasno pa obstajajo poskusi novega abstrakcionizma (Ivo Prančič), preobrazbe modernističnih metod (Zmago Lenardič) in popularne postmodernistične manire (Petra Varl), v začetku devetdesetih se pojavita Sestava in skupina Mi.

Institucije, ki so bile pomembne za razvoj slovenske likovne umetnosti

Če začnem z osemdesetimi, moram začeti s Škucem. Galerija Škuc deluje, kot del kulturnega društva Škuc, že od leta 1978 in že od takrat predstavlja enega od stebrov neodvisne kulture v Sloveniji. Odprtje razstavnih prostorov galerije ob koncu 70. let je predstavljalo protipol prevladujoči razstavni politiki uveljavljenih nacionalnih galerij in ustanov v Sloveniji. Temu je botrovala Taja Vidmar Brejc. Skozi Škuc so bili izvedeni prvi projekti danes uveljavljenih slovenskih umetnikov (vključno z IRWIN, V.S.S.D., Bojanom Gorencem in Marjetico Potrč). Danes Škuc svoje programske selekcije odpira različnim umetniškim usmeritvam. Brejčeva pa je šla naprej zato so se, zaradi razstavne politike ob koncu sedemdesetih let, kakor pravi: »odločili ustanoviti galerijo, kjer bi bilo mogoče razstavljati in prodajati aktualno umetnost mlajše in srednje generacije, kajti v tistem času je v slovenskem prostoru vladal monopol Grupe 69 (Marko Šuštaršič, Jože Ciuha…) in ostali umetniki v Sloveniji niso imeli možnosti razstavljanja«. Tako je bila ustanovljena Equrna – trajno delovna skupnost samostojnih kulturnih delavcev s petnajstimi ustanovnimi člani: Emerik Bernard, Metka Krašovec, Tugo Šušnik, Matjaž Počivavšek, Jože Slak, Lojze Logar, Žarko Vrezec, Dušan Kirbiš, Andraž Šalamun, Duba Sambolec, Zdenko Huzjan, Lujo Vodopivec, France Gruden, Sergej Kapus in Miha Vipotnik. Vseh članov Equrne pa je bilo 52, kajti po takratni zakonodaji, jim je kot prvi razstavni-prodajni galeriji v Jugoslaviji bilo dovoljeno prodajati samo likovna dela članov Equrne. Bila je prva galerija v Jugoslaviji, ki ji je uspelo umetniška dela prodajati in tako zagotoviti finance samim umetnikom. Od leta 1995 pa galerija deluje kot zavod.
Konec osemdesetih se, kot pravi Brejc, prebudi tudi Moderna galerija z retrospektivnimi razstavami Emerika Bernarda, Hermana Gvardjančiča, Bojana Gorenca, pregledna razstava mladih umetnikov »Izkušnja predmeta« (1989) in zlasti osupljiva serija kiparskih razstav svetovnih imen. Vse to pa Moderno galerijo znova dvigne na evropski zemljevid.
Na Kersnikovi 4 pa začne, ob koncu devetdesetih let, delovati neodvisna galerija Kapelica. Umetniški vodja, Jurij V. Krpan je o nalogi galerije dejal: »Pri odločitvi o strukturi galerijskega programa nas je vodila le ena premisa: radi bi prikazovali tako umetniško produkcijo, ki jo  v drugih galerijah ne. Ne slike, temveč prostorske instalacije in ambiente, ne teater, ples in koncerte, temveč performanse in umetniške akcije, ne enosmerna predavanja, temveč prezentacije umetnikov od katerih se imamo kaj naučiti.« (Krpan, 2000) Krpan o performansih: »Verjamemo, da je to umetnost, ki bo klasika naslednjega stoletja.« (prav tam) Med drugimi so v Kapelici delovali: Darij Kreuh, Damjan Kracina, Marko Peljhan, Mateja Sever, Peter Mlakar, Eclipse, Alen Ožbold (samostojno)… Veliko je vloženega v promocijo, v vseh prodornejših občilih. Ne smemo zanemariti tudi dejstva, da gre vsak mesec mimo vrat Kapelice najmanj dvajset tisoč študentov, s pozitivnim ali negativnim predznakom.

Pregled skupin umetnikov

Skupina OHO (Marko Pogačnik, Milenko Matanović, Naško Križnar, Andraž Šalamun, na teoretski plati so bili pomembni pesniki: Iztok Geister, Franci Zagoričnik, Matjaž Hanžek, tudi Tomaž Šalamun; iz teh izhodišč je izhajal tudi Srečo Dragan)  je svoje delo končala že v letu 1971, vendar pa je kot prvi poskusi konceptualne umetnosti v Slovenskem prostoru, močno vplivala na mlajše IRWIN, ki svoje temelje postavi pod okriljem NSK (Neue Slowenische Kunst), v državi v času (in ne v prostoru). V skupini deluje pet umetnikov: Dušan Mandič, Andrej Savski, Miran Mohar, Roman Uranjek in Borut Vogelnik. Temeljni zastavek skupine Irwin pa je afirmacija slovenske likovne umetnosti skozi spektakelsko zasnovano reprezentacijo. V skupini Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.) delujeta sicer anonimna ustvarjalca Alen Ožbolt in Janez Jordan. Ne gre za modernistično redukcijo, za čiščenje smisla, čistost, jasnost oblike. Težita k bogastvu tehnike, k pretirani natrpanosti, k bleščavosti smisla, k razslepitvi. »Slike pogube niso poguba slike« (VSSD, 1997), trdi Ožbolt. Kipar Alen Ožbolt je tudi dobitnik letošnje nagrade Prešernovega sklada za vrhunske dosežke v umetnosti in sicer za razstavo Rob. V Mariboru med letoma 1992 in 1994 deluje skupina MI: Irena Čuk, Darko Golija, Zdravko Jerkovič, Samo Pajek, Oto Rimele, Samuel Grajfoner. Sestava (Žiga Okorn, Jiri Kočica, Vesna Krmelj, Janko Rožič…) je »Izkušnja onkraj razbijanja, razdiranja in razstavljanja, razgrajanja in razkrajanja te civilizacije, onkraj razstavljanja je Sestava« (Rožič, 1997). Gre predvsem za nadaljevanje tiste umetnosti, ki sta jo začela že Beuys in Duchamp.

Intervjuji

Na vprašanje kaj se bo izcimilo iz obstoječih umetniških praks nekako ni jasnega odgovora, vsekakor pa je toliko jasen kolikor je jasen odgovor slehernega na vprašanje zakaj.

»Zakaj delate likovno umetnost?«

Marko Pogačnik: »Likovna umetnost omogoča komunikacijo na slikovni ravni, kar je veliko bolj celovita komunikacija kot razumski jezik, kakršnega uporablja pisna beseda.«

Žiga Okorn: »Pri svojem ustvarjanju sem spoznal, da bolj kot je meni samemu jasno, kaj bi rad povedal, toliko bolj razumljiva je potem slika ali koncept postavitve. Da bi premostil prepad med gledalcem in sliko, sem že od diplome na skoraj vseh svojih postavitvah prisoten in tako skozi ustvarjalni proces in pogovore vzpostavljam neposredno, ustvarjalno razmerje z obiskovalci. Ti postanejo del procesa in s tem se distanca, značilna za današnjo civilizacijo, dejavno preseže. Sam pa vsakič znova preverim, kako natančen sem bil pri svojem delu in do katere mere slika govori sama zase.
S slikanjem podob poizkušam ustvariti pot, ki bi posamezniku omogočila prepoznavanje celovitosti lastnega bivanja. Kajti, ko je nekaj izrečeno potem že obstaja in pot je odprta za vsakogar …«

Jiri Kočica: »Zame je skorajda vseeno, za katero umetnost gre, pri čemer sem se v svojem delu vedno naslanjal tudi na druge vede (filozofijo, psihologijo..). Gre torej za več vidikov, ki se združujejo v umetniškem delovanju in katerih skupna lastnost je vsekakor povezana z osmišljanjem trajanja biti ali povedano bolj natančno- z ljubeznijo. Mislim namreč, da umetnost izhaja iz prvinskega “občutenja”, ki so ga stari Grki imenovali aisthesis (oz. estetika).  To prvinsko občutenje, ki je  prisotno v vseh kulturah po svetu, je v duševnem smislu povezano z vsemi primarnimi psihološkimi vzorci in torej izhaja iz doživetij, ki so lastna vsem ljudem.
Imamo srečo, da v slovenskem jeziku lahko v poetični interpretaciji besede občutenje zaslutimo povezanost teh arhetipskih stanj v umetnosti. Zaslutimo lahko namreč stanje prvobitne skupne eksistence (matere in ploda), torej tisto primarno stanje enotnosti, povezanosti, ki ga nekateri psihologi povezujejo tudi s kasnejšim občutenjem ljubezni.
V slovenskem jeziku lahko to občutenje vidimo tudi kot prvobitno so-čutenje in je torej vezano še dodatno na etični vidik skupnega.
Prav tako ne smemo pozabiti, da je vse, kar se dogaja z nami po rojstvu, je v veliki meri zaznamovano tudi s samotnostjo naše biti. S tem dejstvom se delno sooča vsaka umetnost, pri čemer gre po večini že v osnovnem namenu za poizkus preseganja… Kajti umetnost kot ustvarjanje, kot vez med izkušnjo naše eksistence in našega vedenja ter hkrati jezika te izkušnje, omogoča vzpostavitev vezi s svetom na ravni občutenja. Občutenje pa je možno predvsem skozi podobnosti, torej skozi sočutje, oz. skozi podoživljanje podobnih čustvenih stanj.
Iz zgornje utemeljitve, ki izhaja iz stare Grščine in slovenskega jezika ter se hkrati navezuje na ugotovitve v psihologiji, vidim umetnost kot vez med nezavednim (nagonskim) ter logičnim. Ta vidik se mi zdi posebej zanimiv s stališča tistega občutenja, ki ga religija in filozofija označujeta kot transcendentalno. 
Filozofsko »drevo spoznanja«, ki s svojim logosom omogoča razločnost splošnih in nujnih resnic ter v globoki veri zakoreninjeno »drevo življenja«, ki s svojo neposredno vpetostjo v ljubezen in zaupanje (vero) omogoča izkušnjo biti v trajanju, je lahko eno in isto drevo, ko ga pogledamo skozi umetnost.
V tem smislu je torej presežno občutenje v umetnosti neposredno, ozaveščeno poglabljanje občutenja ljubezni v trajanju tukaj in zdaj.
Zato delam umetnost.«

Dušan Mandič: »Po diplomi na ALU sem se aktivno vključil v delovanje galerije ŠKUC v kateri sem bil likovni urednik med leti 1980 in 1982. Ta izkušnja je bila zelo pomembna v smislu, da sem imel možnost delovati znotraj socialno – družbenega prostora. Organizacija razstav, sodelovanje z umetniki in pisanje recenzij razstav v dnevnike (Delo, Dnevnik) in študentski časopis Tribuna. Tudi izkušnja prve samostojne razstave je bila zelo pomemben dogodek v času, ki pa je nujno potreben za oblikovanje lastnega likovnega stališča o Umetnosti. Namreč šele s predstavitvijo lastnega dela je možno formirati neko teoretsko in praktično stališče o likovni situaciji in družbi v kateri se nahajaš. Brez te izkušnje si nekako obsojen na iluzijo o svoji poziciji, ki jo šele skozi postopek razstavljanja in delovanja znotraj likovne scene postaviš na realna tla in to je predvsem družbeni prostor, slovenski prostor, ki je bil tedaj le del širšega Jugoslovanskega kulturnega prostora. Ker sem želel stvari spremeniti  na bolje, sem nekako zavzel stališče v tem kulturnem boju in deloval. To mi je dalo notranjo vzpodbudo za nadaljevanje in delo znotraj likovne scene.«

Petra Varl: »Zato, ker pač moram, ker je to del mojega življenja, ki me motivira in zadovoljuje…
Kar se tiče vsebine in oblike mojih del, skoznje nagovarjam osebne dileme in komuniciram. In ko se oblika približa tistemu, kar se mi mota po glavi, takrat se dvigne adrenalin, takrat res uživam.
Verjetno te zanima zakaj prav likovna umetnost? Tu sem še najboljša. Mislim, da je od mojih osebnih instrumentov roka, skupaj z očesom, srcem in umom moje najprodornejše orodje.«

Dušan Zidar: »Vaše vprašanje se mi je postavilo nasproti mene kot rezilo britve, ostro, neizprosno, takrat ko ga ne pričakuješ. Vprašanje je vredno, da si ga večkrat zastavimo in poskušamo poiskati nanj odgovor. Ker se mi zdi vprašanje na nek način zelo fundamentalno (skoraj preveč, oziroma od nas zahteva, da na ta način podamo odgovor s podobno težo), mislim, da na njega ne moremo podati enoznačnega odgovora. Vsekakor mi je v oči padla njegova etična dimenzija, mogoče zaradi preveč pogostih krutih dogodkih, ki smo jih priča v naših vsakdanjikih. Nekako si tudi ne morem kaj, da tega vprašanja ne bi slišal (povezal ) kot  Adornov izrek, da je pisati poezijo po  Auschwitzu barbarsko dejanje. Vse to se prepleta z lastno izkušnjo, ko sem bil v času deset dnevne vojne klican na postfestum “mobilizacijo” ob 2. zjutraj. Takrat sem spoznal, da je moje življenje vredno takratnih dve nemški marki. Moje delo, ki sem ga takrat počel, je za mene izgubilo vso vrednost, ves pomen. V nekem “čudnem” sosledju  je bilo zanimivo tudi bežno srečanje s sarajevskim umetnikom Edinom Numankadićem, ki je preživel grozote Sarajeva. V kratkem razgovoru, kjer sem mu zastavil vprašanje, ali je po vsem tem še lahko umetnik, mi je odgovoril zelo Beckettovsko (“Beckett-ov citat: Ničesar ni, kar bi se dalo izraziti, ničesar, s čimer bi se izrazilo, ničesar, iz česa bi se izrazilo, ni želje, ki bi to izrazila, ni moči, obstaja pa dolžnost, da se izrazi.”): treba je delati, ne glede na vse, samo to ima težo. Ne zdi se mi zanimivo, da bi na umetnost gledal, kot da je nek izoliran vrt, oziroma da bi bila umetnost izvzeta iz naše realnosti. Stvari so medsebojno prepletene in vplivajo druga na drugo. Sama televizija in njena moč, če ne bi bilo pred njo toliko napora o tem, kako razumeti to, kar je okoli nas, kako kaj reprezentirati; razumeti, kakšne so strukture pogleda, gledanja, videnja…., njena pomembnost ne bi bila vredna pozornosti, mogoče kot tehnološka senzacija. Polje umetnosti se mi zdi zanimivo predvsem v tisti dimenziji, ki vsebuje neko “anarhistično plat”, da je v njej “skoraj vse dovoljeno”, ker (naj bi ) ostane samo znotraj umetniškega in redko kdaj pade kaj ven iz tega polja, da bi imelo kakšne resne posledice. Dostikrat so primeri na sodiščih, ko se tožijo zaradi užalitve in ne vem česa še, pa pride v ospredje umetniška svoboda in interpretacija (čeprav v kakšnih primerih tudi ne – Pikalo). In ta simbolna pomembnost se mi zdi ključna, nekako tako kot pri znanstvenikih izziv osvajati neznano. Jasno je, da bo zemljevid odgovorov na takšno vprašanje zelo pester in v vsakem časovnem obdobju drugačen. Dvomim pa, da je na to sploh možno dati končen odgovor. Pomembnost vprašanja in odgovarjanja se mi zdita nekako tako, kot “kondicija” posameznika, da je vedno na preži, vedno v realnosti, da določa vlogo svojega početja.«

Oto Rimele: »Svetovi, ki po definiciji niso resnični, so me že v mladosti privlačili. Prav tako vprašanja, ki izhajajo iz dvoma, ki sem ga gojil do t.i. »pravega« in formalno »resničnega« sveta. In v tem prehodu iskanja lastne identitete in ustrezne definicije sveta se je razkrila umetnost kot nekaj, kar podpira individualno zrenje, človekovo iskanje in na nek način ohranja človekovo bit v realizaciji.

Od individualnega do univerzalnega je samo korak – pa vendar dolga pot, ki druži posameznika s časovnostjo, kateri pripada in univerzalnostjo, h kateri se vrača. Služiti človeški kreativni volji razumem kot odgovorno dejanje, saj gre za udejanjanje neznanega. Kot kompleksna interakcija duhovnega in materialnega, likovna produkcija povezuje manualnost s subtilnostjo kopren mišljenja, za katerima stoji posameznik, ki v njej raste ter pada. In je preizkus človekovega preživetja in doseganja smisla.

Udejanjanju vsebin vsekakor pripisujem velik pomen, saj najprej kažejo na živost posameznika, kakor tudi na živost sveta, v katerem bivamo in s katerim tako ali drugače komuniciramo. Vendar vsebine niso diktat misli, temveč dramatična komunikacija med snovnostjo in njenim miselnim oznanjanjem. Kot podoba je človekova misel namreč človeku imanentna, še posebej pa jo cenimo takrat, ko jo v resnici vidimo.«

Bibliografija

Brejc, T. (1989). Prispevki za interpretacijo slovenske umetnosti v osemdesetih letih. Nova revija št. 81/82, (1989), str. 95-113.
Brejc, T. (1992). Slikarske metamorfoze. Ljubljana: Galerija Equrna.
Medved, A. (1998). Sublimno in romanticizem v sodobnem slovenskem slikarstvu. Piran: Obalne galerije.
Medved, A. (1993). Sublimno v slikarstvu. Razgledi. Št. 15, (13.VIII.1993), str. 63.
Kočica, J., Okorn, Ž., Rožič, J., Krmelj, V., idr. (1997). Sestava. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine in Maribor: Umetnostna galerija.
Veš slikar svoj dolg. (1997). Beseda slike: knjiga: (izbrane) besede, izjave, teksti 1984-1995. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
MARS. (1993). Ljubljana: Moderna galerija.
ŠKUC. (1990 – 1999). Katalogi. Ljubljana: Galerija Škuc.

Intervju s Tajo Vidmar Brejc, v Equrni, 21.1.2000
Intervju z Markom Pogačnikom, po pošti, 31.1.2000
Intervju z Dušanom Mandičem, na Mačkovi ulici v Ljubljani, 11.2.2000
Intervju z Jurijem V. Krpanom, po e-pošti, 11.2.2000
Intervju z Žigo Okornom, po e-pošti, 22.2.2000
Intervju z Jirijem Kočico, po e-pošti, 10.2.2000
Intervju z Petro Varl, po e-pošti, april 2003
Intervju z Dušanom Zidarjem, po e-pošti, april 2003
Intervju z Otom Rimeletom, maj 2003

Objavljeno v: Asskalla, Študentski časopis o kulturi (2003). Maribor: Študentska organizacija Univerze v Mariboru.