Tam nekje vmes

Tam nekje vmes se, po mojem mnenju, trenutno nahaja posameznik, družba, umetnost in svet. Sodobna umetnost se ne dogaja zgolj v okviru slikarskega platna ali zakonitostih modeliranja gline, temveč se dogaja predvsem tam »kjer se neka področja niso stkala skupaj«[1].

Da bi razumeli resen problem sodobne likovne umetnosti je potrebno poznati vsaj dve dejstvi in sicer, da so danes stroke tako specializirane, da je izgubljena sleherna vez med njimi. Za primer lahko navedem, kako nora se zdi koda sodobnega likovnega dela in hkrati kako abstraktna se zdi računalniška html koda. Ali pa kako abstraktna je lahko slika Ljubljanske borze. In drugo dejstvo: sodobna umetnost se ukvarja s kibernetiko, mikroliteraturo, genetiko, zdravljenjem zemlje, biopolitiko, robotiko, performansom, internetno umetnostjo… in tako posega na vsa družbena področja oz. kot je dejal izr. prof. Dušan Zidar, »danes je potrebno poznati vse drugo, da lahko delaš umetnost«. Gre za širok diapazon vedenj in veščin. Umetnik pa je danes tisti, ki opravlja umetniško storitev v obliki spajanja področji. Naj spomnim samo na Marka Pogačnika, ki deluje po celem svetu s svojimi metodami zdravljenja zemlje ali pa Jirija Kočico, ki ima letos temu posvečeno celoletno umetniško dejanje pred in v Grubarjevi palači v Ljubljani. In še nekaj: »Sodobni umetnik ni boem, je dolgočasen poslovnež s prenosnim računalnikom v eni in letalsko vozovnico v drugi roki ter telefonsko slušalko v ušesu«[2].

 

Tam nekje vmes pomeni tudi tole:

Zgodilo se mi je, da sem po nesreči, ko sem v ateljeju slikal na platno in nisem dovolj natančno zmešal barvnega odtenka, da bi se ujemal z že naslikanim, kljub temu naredil potezo. Še preden sem se zavedel, da odtenek ni pravi in da bom moral počakati, da se barva posuši in šele nato bom lahko popravil napako, sem v glavi pritisnil kombinacijo tipk Ctrl+Z, kar v računalniških programih največkrat pomeni razveljavi (ang. undo).

V odsotnosti računalnika in računalniškega programa sem hotel pritisniti na kombinacijo tipk Ctrl+Z, da bi popravil napako na platnu in ko sem se zavedel svoje situacije, se mi je zgodil efekt unheimlicha.

Tu me zanima predvsem relacija platno – monitor, dveh projekcijskih ravninin, pri katerih lahko govorimo o realnem in virtualnem. Zanimiva se mi zdi predvsem razlika v metodah reševanja nekega problema v povezavi s časom, ki je tu bistvenega pomena, še posebej zato, ker lahko razumemo ti dve projekcijski ravnini tudi kot dve sočasnosti, dve zgodovini, če o zgodovini sploh še lahko govorimo. »Agamben namreč zapiše, da se zgodovina konča v trenutku, ko človek razume in po temtakem dovrši svojo zgodovinsko nalogo, ko sklene lastno usodo postati človek, konstituirati se kot človek oziroma konstituirati se v žival, ki si je snela (naredila za nedejavno) lastno živalskost.«[3]

 

O postavitvi

Na razstavi Nagrajenci Primavera je šlo za prostorsko vpeto postavitev »brezbarvnih« reliefnih tiskov. Za interpretacijo moderne izkušnje. Dela so bila zasnovana posebej za gotski prostor mariborske Sinagoge. Tako v prostoru visi »prazen« (v kolikor verjamemo v tabulo raso), sešit, grafični list velikega formata, ki je odzven gotskih obokov, ki dvigujejo pogled navzgor, v nebo. Iz osi vhoda je viden kot linija ali pa kot rez. In ko je pogled tam, nam svetloba, ki prihaja skozi šilasta okna in senca razgaljata intimne zapise figur. Odvisno od sonca kako »oster« je.



[1] TRATNIK, P. 2004, Tisti trenutek, ko sprejmeš, da nečesa ne boš nikoli razumel, življenje postane lažje, Likovne besede, št. 67-68, 46-53

[2] OSMANAGIĆ, S. 27.02.2005. Sodobni umetnik je dolgočasen poslovnež z računalnikom in letalsko vozovnico v roki, Nedelo.

[3] Gržinič, M. 2003. Estetika kibersveta in učinki derealizacije. Ljubljana: Založba ZRC. Str. 132

Objavljeno v: Idrijski razgledi, Mestni muzej Idrija, Idrija 2005, str. 74 – 79.